06/06/2026
Razumem ljudi, ki nočejo potovat. Ne strinjam se z njimi ampak jih razumem. Za vsako potovanje moraš vstat iz kavča, spakirat stvari, ki jih že celo večnost nisi uporabljal, da ne govorim o čakanju na letališčih in dolgih čezoceanskih letih, na katerih vedno zmanjka alkohola, ki bi prinesel prepotreben spanec ali pa poleg tebe sedi, Uzbekistanski sumo borec, ki mu ob spanju na tvoji rami iz ust priteče še malo sline. Na drugem koncu sveta te čakajo čudni ljudje, prebavne motnje in povsem druga hrana. Ful se je bolj komot dobit popoldne na piru s Slavcem odspod pod blokom in po treh dozah pametovat, kok so uni čudni k kr skos nekam grejo.
Največji problem je v tem, da ko te enkrat nekdo nategne, da vendarle kam greš, te to tako zasvoji, da ne moreš več nehat. Una dva s Slavcem sicer nikoli ne b***a prišla tako daleč ampak to je dejstvo.
Dejstvo je tudi, da je svet res velik in ko greš prvič sam na njegov drugi konec, je vsakdo malo presran in zgubljen.
Moje prvo potovanje je bilo v Mehiko, star sem bil 23 let, mama me je peljala na letališča in mi prvič v lajfu dala svojo kreditno kartico »za vsak slučaj« in sem šel. V Mehiki bi me mogla čakat dva frenda, ki sta vmes zabluzila in pome na letališče poslala enega Mehičana s katerim se nisva ujela, ker je imel moje ime na listku, s katerim me je čakal, napisano po mehiško jaz pa ne mehiško ne špansko nisem govoril in sem se naenkrat znašel sam v enem največjih mest na svetu. »Valda je to ta za vsak slučaj moment« sem si mislil in na letališču vzel res fensi taxi, za katerega sem resnično upal, da me ne bo za prvim ovinkom vrgel v greznico, kar bi se tudi lahko zgodilo. Imel sem srečo, taxi me je pripeljal do zares nobl hotela, kjer je mamina kartica spet bogato zapela. Strah me je bilo tako, da si prva dva dneva sploh nisem upal iz hotelske sobe. Sem pa v tem času resno naštudiral Lonely Planet in se tretji dan toliko opogumil, da sem šel malo pogledat mesto.
Ker je Mehikanac iz letališča sporočil frendoma, da me ni bilo, sta ta dva valda poklicala mojo mamo, ki je seveda sprožila na mehiškem konzulatu in pri letalski družbi s katero sem letel, totalno iskalno akcijo in me proglasila za pogrešano osebo.
Jaz pa sem se v tem času na Mexico city že lepo navadil, se sprostil in šibal okoli kot ta pravi turist. Tudi mamini kreditno kartici sem pustil zadihat. In tako se v nekem trenutku po 5 dneh moje avanture znajdem pred telefonsko govorilnico (to je ena škatla v katero si šel cel notr, da si lahko koga poklical, preden so iznašli mobitele) in si rečem »ma mogoče bi bilo pa fajn, da se javim mami.«
Rečem »živjo mami« in sem priča na panično, orgazmično, pred infarktni reakciji iz druge strani žice.
Našel se je izgubljeni sin, ki je šel pred kakšnim tednom s frendoma v Mehiko in se je za njim izgubila vsakršna sled.
Nauk te zgodbe je, da je valda vsako potovanje na nek način tudi šiht, za katerega moraš imet voljo, veselje in potrpljenje. Pripelje te lahko tudi v situacije, ki so neugodne ali neznane. Vendar pa te takšne izkušnje, skupaj z vsemi prelepimi trenutki, ki te na poti zagotovo čakajo in nasmehi novih ljudi, ki jih spoznaš, vedno naredijo večjega in boljšega človeka. Moja popotniška kariera se je začela kot polomija, ki še vedno traja in je ne zamenjam za nič na svetu.
Če pa greš na pot s Shappo je situacija dokaj podobna, le da so porodni krči nekoliko lažji, ker vemo kje so tisti najlepši kotički in ker te prijatelji čakajo točno tam, kamor greš.
Sašo Klep
