https://www.facebook.com/501776614021084/

Don't panic motorcycle tours, Logatec (2026)

13/08/2025

Polna luna al neki
Spal sem mal slabš, mogoče zarad lune, tople sobe, motorja k se mi pregreva, al pa česa druzga. Zjutri se po zajtrku spakiram na motor in se odpravim po AC proti bergamu, ves čas z enim učem na temperaturi motorja. Zarad tega se skor zaletim enmu v rit, ko se na enem zožanju naenkrst ustavi (dobr da treniram take stvari in telo samo izvede zasilno bremzanje).
Ko plačujem cestino v Milanu se spet prižge lučka za temperaturo, in samo molim da pridem čez Milano. Med vožnjo se motor malce shladi, ampak na izvozu pred Bergamom si ne opomore več dovolj in se ustavim na eni mali bencinski in si rečem da je vrag sedaj vzel šalo in pokličem asistenco. Prosijo me če je možno se premaknit dol iz AC zaradi Ita zakonodaje pobiranja vozil na AC. Malo še počakam, potem pa se premaknem v povsem bližnji nakupovalni center, kjer v Decathlonu v omaricah lahko odložim opremo in počakam na vleko. S kombijem me pobere Kristjan, ki je tudi sam motorist tako, da vožnja domol mine zelo hitro. Danes že pa čaka malo raziskovanja zakaj je do tega prišlo, in fantje so na forumu predlagali kar nekaj opcij.
To je to za letos - ni več dopusta 😁

11/08/2025

Zbudim se v precej hladno jutro, skoraj na tleh, zaradi razlike v temperaturi med večerom in jutrom (upam). Spakiram se in odpravim po dolini navzgor do bencinske črpalke. Tam v miru očistim zelo prašen vizir in gledam kako mimo mene odbrzi rešilec. Malo pred kampom se ustavimo sredi ceste zaradi prometne nesreče, kjer je v naselju menda mali traktor zaprl pot motorju. Glede na hitrosti s katerimi vozijo tu bo imel motorist vrjetno hude posledice. Tudi reševalci ga zelo hitro naložijo v vozilo, da ga stabilizirajo. Medtem pa tudi že prileti helikopter. En od motoristov je našel pot skozi vas in tako po 30 min čakanja motorji obvozimo nesrečo. Jaz pa kmalu zavijem na Colle delle Finestre, ki pa so ga na eni strani pustili makadamskega. Spodnji del nad Susso pa se izkaže ta totalne kačje ride, sam kaj k mamo ene že doma 😁.
Dolina je ravna in vroča, kaj kmalu pa spet zavije v hrib. Kaj kmalu po pričetku makadama pa začne motor spet "švicat". Spet se ustavim, in med malico mi pride na misel da je to morda zaradi prašne ceste in mojih gum ki so po sredini že na sredinskem mostičku in tu delujejo skoraj kot cestne. Morda zaradi elektronike ne čutim dodatnih obratov, ki jih mora guma narediti za vzdrževanje hitrosti kar povzroči visoko temperaturo.
Ko štartam me prehiti skupina nemških motoristov, kjer imata dva enak motor kot jaz, vendar sta brez težav glede temperatur. Bom moral biti previden in pozoren na temperaturo. Od tu naprej se malček prehitevamo, saj vsak kaj slika. V enem ovinku ko se slikajo med sabo ujamejo še mene. Dam jim svoj mail, da mi pošljejo sliko ko pridejo do signala. Malo naprej me fant ki je slikal precej hitro in brezglavo prehiti. Na žalost ga ujamem le nekaj ovinkov naprej, ko se je menda zadel z belanco, v belanco drugega lokalnega motorista, ki pa si je v padcu zlomil nogo. Ker so vsi malo zmedeni, skočim po prvo pomoč in pogledam če lahko kako pomagam. Ker nima odprte rane, paket s prvo pomočjo ne pride v upoštev. Nemške fante pa prosim za pomoč pri stabilizaciji noge z iskanjem ravnih vej in nekaj vrvi. Moškega nato prestavijo v senco in mu priskrbijo obhladek. Svetujem mu še da naj ne pije in ne je, dokler mu tega ne pustijo reševalci.

10/08/2025

Forte delle Valli (Forte di Fenestrelle)

09/08/2025

Zbudim se v hladno jutro in povsem moker šotor, tako da bo z odhodom potrebno počakati da sonce opravi svoje. Do takrat pa še malo zabušavanja.
V dolino se spustim po zelo ozki cesti, za eno pando, katere voznik misli da je široka kot kamion. Iz doline pa nazaj v hrib na Colle di Sampeyre in spet dol v dolino. Ker na naslednjem odseku piše da je treba pazit velike skale se mu ognem po dolini in malo čez vasi po hribu. Pred naslednjim vzponom se ustavim na pici, nato pa v hrib. Cesta za gor je zemljata z nekaj kamni in razjedena od dežja ampak na splošno ravno prav zahtevna. Na vrhu se malček zravna za prečenje in me pelje mimo precej zaščitniških pastirskih psov. Na srečo niso tako agresivni kot tisti na Velebitu in mi noben ne skoči v gumo. Od tu naprej pa se cesta precej poslabša in gre na mojo srečo samo še navzdol. Enkra grem celo dol iz motorja da si pogledam linijo, ker je iz vrha klanca zgledalo precej zoprno (seveda spet pozabim slikat te stvari 😁). Po nekaj uspešno zvoženih serpentinah, se ustavim pri eni stari gozni koči da se ohladim in spočijem. Tu sta tudi oče in hčer ki se vozita s trial motorji. Malo poklepetamo in obenem zvežbam malo italijanščino, ter izvem da so naslednji odseki vsaj toliko zahtevni kot ta spust in da je morda bolje se jim izogniti. Od tu se po precej boljši cesti spustim v dolino in preko malih vasic prispem v dolino ki vodi do Sestriera.
Prej pa se povzpem po lepi makadamski cesti (kot bi gledal slabo vzdrževano slovensko gozdno cesto) do jezera Lauson ki je na 2000mnv (1400m vzpona iz doline). Med odpravljanjem nazaj se zaklepetam še z nemškim motoristom in lokalnim padalskim vodičem. Pravi da imamo srečo ker je menda ta del hriba popoldan vedno v oblakih.
Najdem kamp, ki ima lep borov gozdiček, ki se izkaže za polnega muh, ki so vrjetno kompliment bližnje sprehajalne poti in nepobiranja pasjih min. Med iskanjem žetona srečam še Kanadskega kolesarja Paul-a, ki je na poti iz Berlina v Lizbono. Parkira se malo naprej od mene in po večerji še rečeva malo o svojih potepanjih.

08/08/2025

Spet se zbudim na mehki blazini, pismo najt morm neko vodo da vidm kje pušča stvar, ker slišat ni nič. Že prejšnja luknja je bila taka res majčkena. Sosed v kampu omeni da je lahko razlog samo temperaturna razlika, upam da ima prav.
Prav počasi se odpravim do bencinske v mestu, ki pa zavrača tako mojo bančno, kot kreditno kartico. Zato grem v trgovino po malo kruha in mali kozarec nutele. Do trgovine se skoraj izgubim po malih enosmernih ulicah, pa še trgovina na mapsih je zaprta. Potem pa vidim enega z vrečko in malo naprej čez glavno cesto zagledam še eno malo trgovinico. No bencinska sprejma 20€ in natankam toliko kot da, 11l al koliko je bilo. Čez cesto je še lekarna, kjer dobim še nekaj magnezija v gelu, da umirim krče v levi roki.
Na prelaz vodi dolga in odprta dolina (verjetno je bil kak ledenik včasih tu). Pot pa se počasi in vijugasto vzpenja proti vrhu, na katerega pridejo kar štiri ceste. Ena makadamska in tri asfaltne. Najprej grem na vrh Colle Fauniera, kjer je tudi spomenik piratu. Samo mi je čudno ker je na kolesu, nima pokritega enega očesa, je brez papige in brez ladje ter posadke. No Marco Pantani se je menda rad sam vozil v klanec. Tu grem še na vrh poleg prelaza, kar pa je v moro moto opremi s kolenčniki in mx škornji kar smotano.
Ker sem že tu obiščem še oba druga asfaltna vzpona, da poslikam razglede iz zgornjega dela. Ob vračanju nazaj proti makadamskemu spustu, se nek lokalec ravno spravlja na motor po koncu sončenja nad cesto. Ustavim se in ga povprašam o cesti na katdro imam namen it. Pravi da je v slabšem stanju, vendar pa je tudi zaprta za motorni promet in da tvegam kazen če me dobijo forestali. Malo še poklepetava in se strinjava da je prihodnost vožnje po makadamih v hribih obarvana električno in s pedali 😁.
Zapeljem se do zapore ceste, se sprehodim malo naprej od mojega piskajočega motorja (ker je agregat oblečen v tank za gorivo, se zadeve dokaj hitro pregreje in začne piskat skozi varnostni ventil) in uživam v miru in malici. Iskreno čisto razumem in tudi podpiram te zapore, ker tudi sam ne maram poslušat pacijentov z glasnimi motorji, ki mislijo, da so na zaprti rally trasi in tako pokvarijo veselje vsem ostalim. Kola čez glav

07/08/2025

Zvečer komaj zaspim, vrjetno zaradi vsega stresa adrenalina in lakote. Ponoči se nekajkrat zbudim, vendar ne obučutim mraza tako da se obrnem in zaspim nazaj. Zjutaj sem že ob 7h v vasi pod prelazom in si v pekarni kupim sendvič in v vodnaku natočim vodo. Na mototju opazim da je temperatura takšna da bi me moralo ponoči precej zebst, kar mi prižge še eno rdečo lučko v glavi. Nato pa na prelaz. Ob cesti vidim table ki opozarjajo na to da je tunel zaprt, torej lahko nekje odložim torbe in grem malo lažji proti vrhu. Ustavim se na prvi razgledni serpentini im uživam v razgledu in sendviču. Raztovorim mojo kravo, in se takoj prevrnem, ko hočem štartat. Čeprav sem iz podobnega negativnega položaja (gume gor v klanc) že večkrat pobral motor, ga danes ne morem. Nekako mi ga uspe zavrtrt v dolino da ga s težavo poberem. J*p, Col du Parpallion bo še malo počakal. Cesta je drugače do te točke celo malo boljša kot pa predvčerajšnje italijanske, samo jaz imam minimalno energije. Na spustu se ustavim ob cesti v delni senci pod macesnom in malček počijem.
Po ene tri četrt ure se skipam naprej in se zmislem da grem na Bonette, da grem lahko na Col de la Lombarde iz obeh strani, vmes se spomnem da grem lahko dol po enem stranskem prelazu, ki se odcepi malo pod vrhom Bonette. Vmes srečam še Jožico in Mirota, malo poklepetamo izmenjamo zanimive lokacije, nato pa vsak po svoje spet naprej. Col de la Mougriere ni nič posebnega, še prometa je kar precej za to ozko cesto, služi pa kot dostop do nacionalnega parka Mercantour oz njegovega bolj zaščitenega dela.
V vasi Isola se začnem dvigati na prelaz in najbolj zanimiv del vsega so Katrce ki so del nekega skupinskega rallia 4Alpes. Zaklepetam se z lastnikom ene spedenane katrce in izvem da je njihova pot še bolj zahtevna kot moje ideje z zgodnjimi odhodi in poznimi prihodi. Na njevoljo organizatorja mi demonstrira svoje troblje in pove da gre za tem dogodkom še na enega na Korziko.
Med spustom me začne grabit rahel krč v levi (sklopka) roki zaradi česar se močno poslužujem quickshifterja. Opazim pa tudi da je ta dolina tako suha, da so listavci že odvrgli večino listja. Ustavim se v prvem kampu ki ni povsem poleg glavne ceste v kraju

06/08/2025

Zaradi ovčarskih psov ki vrjetno preganjajo volkove, se zbudim sredi noči in si pogledam zelo lepo vidno mlečno cesto. Zjutraj me zbudi budilka in še pred zajtrkom pospravim stvari in dam sušit šotor na sonce.
Na vrhu hriba nad kočo hočem slikat en kip in opazim da sem pri koči pozabil nahrbtnik z mehom in fotoaparatom. Bolje da opazim po 500m kot nekaj km.
Cest se vije pod grebenom in čez nekaj km pridem do vstopne točke na cesto soli. Cesta je precej lepša od včerajšnjih makadamov, čeprav ima na nekaj odsekih precej razrite odseke, tako da za navaden avto ni najbolj primerna, razen če ti ga ni škoda 😁.
Razgledi so res lepi, vsake toliko pa vseeno naletim na kakšno skupino ki misli da imajo lahko relly. Na prelazu Tende, si pogledam nekaj utrdb in od francoskega lokalca izvem da se da v dolino spustiti tudi po makadamih. Ker se mi danes ne da več vozit po makadamu se spustim do tunela, ki pa ga zamudim za 10 sekund in moram počakati 21 min. Nič hudega pa spišimo kaj smo do sedaj počeli 😁
Tunel je zelo lepo obnovljen v primerjavi z 10 let nazaj ko sem šel tam čez. Zgleda delajo tudi novo cev. Na drugi strani pa se pričnejo dela, ker je nevihta Alex leta 2020 naredila kar konkretno razdejanje. Čez en manjši ampak super prelaz se spustim v Sospel in doživim dežavu, ker se spomnim da sem tam jedel pico 😁.
Iz Sospela pa se dvignem na Col de Turini, ki pa je res spektakularen. Ozka cesta, malo prometa, serpentin pa več kot na Stelvijo 😍. Spust tudi ni od muh. Na dnu spusta se ustavim pri kapelici z razgledom na kraj Le Bollene Vesubie in pojem dva mala snikersa (nisem pričakoval da bo to zadnji obrok dneva).
Tu nadaljujem pot po trasi 20 etape TDF 2024 do Col de la Couillole v dolino in mimo čudovite vasice Roubion. Zavijem vanjo, in vidim da je stara cesta prišla skozi skalo direktno na trg vasi.
Ker sem si v glavo zapiču nek plan ga probam tudi dosečt, čeprav me ura že opominja da je čas za ustavit se. Od tu naprej pa zelo na hitro občudujem vasi in pokrajino (včasih je treba kej tut za kasnej pustit) in preko meni najlepšega prelaza (absolutna nagrada za najlepše razglede - slike mu ne naredijo usluge) Col De La Cayolle naprej v dolino reke Ubaye. Sem pa poza

05/08/2025

Zjutraj sem že pred prijavo v kamp spakiran, in jo se prijavim za preteklo noč in plačam sem že v zavitih cestah. Na tem delu se izogibam TET sledi, ker vse izven asfalta izgleda precej zahtevno in zemljato, za kar pa nimam ne gum ne volje.
Ko pa pridem do ceste ki izgleda kot da gre na vrh hriba se pridružim nazaj GPX sledi. Pridem do predora Garezzo, kjer si privoščim malico, med katero klepetam še s kolesarji ki ga prisopihajo do tunela. Cesta je na trenutke zelo lepa, potem pa spet zelo sprana iz razsuta. Ker motor pravi da mu je prevroče (vozim se v prvi ali drugi z max 20kmh), se ustavim in ugotovim da sem poleg fotografiranja pozabil tudi na bencin. Malenkost se vrnem nazaj in spustim v domino do bencinske.
Tam malo pogledam kje bi šel naprej in naredim malo večji krog skozi hribe nad San Remom. Ko se spet obrnem na makadam, je ta kar slabši kot na drugi strani ampak najtežje me še čaka. Vzdušje nevarnosti seveda dodajo še oblaki in pa strmina preko katere se prebija cesta. Od točke kjer sem se vrnil v dolino, se cesta je cesta na trenutke povsem lepa, zadnji km ali dva pa je na meji moje volje za vožnjo z naloženim motorjem. Uspešno ostanem na cesti do vrha prelaza Pas du Tanarel in od mene skoraj teče, bi človek rekel da sm pribrcal gor ne pa se pripeljal z motorjem. Tu vidim table za kočo in se odpravim do nje. Sobe imajo povsem polne in tudi če ne je koča turistična in nima skupne spalnice, sobe so pa precej zasoljene tako da je vrjetno nebi vzel tudi če bi imeli prostor. Osebje pa omeni da si lahko postavim šotor pred kočo ostanem na večerji in lahko uporabim wc, kjer se v umivalniku tudi na hitro umijem.
Šotor postavljen in pripravljen na hladno noč, jaz pa spišem zapis med čakanjem na večerjo.

19/07/2025

Ker se zaradi pozne večerje, zatohlega šotora, postrani ležišča in potrebe po wc zbudim že ob 4.30, sem nekaj čez 5h že na plaži - kjer je tudi edini wc s sediščem, papirjem in milom (kolkr je spedenen kamp, majo toalete porazne). Mirno čakanje na vzhod zmotijo skavti, zato se po fotografiranju umaknem na drugo stran. Morje je zelo toplo in prav prijetno. Spakiran in na motorju sem že pred osmo.
Kakšno uro in pol traja, da se prebijem iz obalnega naselja in pridem nazaj v hribe. Tu pa se temperatura hito spusti in me lepo ohladi. Malo naprej od Castel del Monte, se ustavim in malo oblečem. Glej ga zlomka čez 2km pa me gps zapelje v makadamsko bližnico, ki je najmanj speljana cesta do sedaj. Ni pa najslabša. No tu se moram spet ustavit in slečt, ker po makadamu gre počasneje in sonce se lažje prebije preko obleke. Tega sicer nisem pričakoval ampak razgledi niso slabi. Ko se pridružim asfaltu pa me odpelje na vrjetno najbolj znano Apeninsko planoto. Zapeljem se še do vrha ceste na Campo Imperatore.
Po malici se zapeljam skozi naravni parki okoli Monte Sibillini, kjer je 2016/17 se precej treslo in skoraj vse vasi so še vedno precej porušene. Dolina pod vasjo Castelluccio pa je povsem osupljiva. Malo naprej se obrnem da grem slikat vas Appeninno - kdo jd bil prej, kokoš ali jajce? 😁
Od tu pa samo še po zavitih hitrih cestah proti San Marinu. No skoraj. Navigacija se odloči da je najhitrejša pot (brez cestnin) včasih preko industrijskih con in precej zakotnih cest. Nad razgledi se ne pritožujem, samo te navigacije včasih res ne razumem, ker po par km ozkih cestic se spet pridružim močnejši cesti, ki je vrjetno štartala iz istega mesta je pa vrjetno kak km daljša 🤔
V mestu Cagli doživim Dežavu samo da grem čez most v drugo stran. Potem pa spet malo čez hribčke in doline v prijetno kuhajočih 35C in prispem pod Monte Titano, ki se ga vidi že od daleč. Tankam, najdem spominke in ob "večerji" (čokolada in orehi) spišem še ta zapis. Po tem pa samo še skozi mesto do AC in do doma.

18/07/2025

Zbudim se v hladno megleno jutro in se po zaktrku nekaj pred deveto odpravim od zelo gostoljubne nastanitve. Jutro je na višini kar hladno, vendar se na prvem razritem makadamu (povsem nepotreben odsek namenjen samemu sebi) segrejem ker je povsem razrit. Tokrat se spomnim in na mirnejšem delu naredim sliko. Malo naprej v dolini ponovno zavijem na makadam in se srečam z mojo mentalno nočno moro. Strme makadamske serpentine. Zakaj povsem zmrznem na takem terenu še nisem pogruntal. No, previdno prilezem do vrha brez težav, kjer pa me pričaka božanski razgled, rože in obilica metuljev.
Malček naprej od nasčednje vasi se izognem še enemu nepotrebnemu makadamu, in se ponovno priključim sledi nekaj km naprej. Mimo ekipe, ki po včerajšnjem dežju pospravlja cesto, zavijem v hrib iz katerega je prišel pesek na cesto. Ne prav daleč naprej vidim nekaj nasutega materiala pod krajšim klancem. Braap po gasu in direkt preko jarka v travo ob cesti (vlaki) 😖. Cel srečen da se nisem skipal, ocenim da je bolje se obrniti, ker cesta naprej je tudi razrita. To bi bilo drugič veliko bolje narediti prej, ampak tokrat sem imel srečo 😇 in sem čez slabe pol ure nazaj na cesti. Motorja pa nisem skipal niti med obračanjem sredi tistega grabna 💪
Pogledam, kje se lahko pridružim nazaj. Ko pridem do tja, cesta izgleda veliko bolje in pa še pred kratkim obnovljena. Na križišču kjer se pridružim sledi, je metuljev toliko kot jih nisem videl še nikoli. Morda le v zelo mladih letih na košnji v Loškem Potoku. Zgleda tu ne škropijo veliko in so metulji ostali. Apomnim se da je tudi na prejšnji planini bilo veliko metuljev. Ogromno v primerjavi s Slovenskimi travniki.
Nekaj sto metrov naprej naletim na gospoda, ki ureja cesto in preverim stanje ceste naprej, ker nebi rad obiskal lokalne bolnice 😅. Pomirjen z odgovorom se zahvalim in odpeljem naprej v dosedj najlepši del tega potepanja. Tu si vzamem čas za oddih in uživanje v razgledih.
Mimo dveh lepih starih utrjenih vasi/krajev (Santo Stefano di Sessanio in Rocca Calasico) se spustim v dolino na toplih 35C. Naslednji prelaz ima sicer povsem opuščeno asfaltno cesto in pa zanimivo učno pot skozi gozd. Najprej izgleda zapuščena, vendar je namenje

17/07/2025

Ker je bil kamp kar visoko, sem spal kot ubit. Zjutraj pa sem bil že pred osmo na poti, ki se je začela s sicer super makadamsko cesto če nebi imel prtljage in pa bi bil bližje doma. Tako sem po tem skalnatem klancu lepo počasi in previdno lezel navzgor in na drugi strani hriba navzdol. Med utrjenimi vasicami, sem naletel na pokrajino, ki se močno spreminja glede na nadmorsko višino. Do nekje 500mnv je zelo podobno Vipavski dolnini, do 1000mnv se spremi v Kraško nad 1000mnv pa postane skoraj Snežniško.
Med dvema vasicama pa je bila pot povsem razrita od dežja in sem bil cel vesel da pridem na drugi strani ven brez kakršnih koli težav. Po nekaj hribčkih, dolinah in obzidanih vaseh ratam lačen in ker se potikam po odročnih koncih, kjer ni stacionarnih trgovin ampak samo potujoče, se odločim pojest edino kar imam s seboj - dva mala snikersa. No sej kalorij je dovolj za cel dan v temu 😁
Dolino ali dve kasneje pa se začnejo tudi razgledi in lahko naredim kakšno sliko. Ker sem pogumen in mi motor kaže še 100km dosega, s 50km do črpalke (po sledi, drugače je bila bližje) prečkam glavno cesto zopet v hrib. Na vrhu so res lepi razgledi vendar se in ene strani približuje dež. Motor pržge lučko za bencin, jaz pa še kar bluzim po kravjih planinah. Spust do črpalke pa je poleg nelagodja zaradi prihajajoče nevihte in pomankanja bencina dodal še ultra strm klanec, ki je bil na trenutke tudi razrit - super.
Na bencinsko pridem z 1.5l v kestlu - sm tut že z manj 😅😎. Dež me pa malo preplaši in se po glavni super zaviti cesti odpravim naredit osmico preko planin ki sem jih ravno prevozil. Ko pridem na vrh vidim, da se je nevihta že razblinila, kar mojim možganom ni všeč - lahk bi sam mal počaku, pa bi še drugo dolino vidu 😠. Da jih še malo razdražim se po cesti odpeljem naprej proti mestu Leonessa, ki ima lep mozaik nad glavnimi vrati. Tu se pred rahlim dežjem skrijem pod drevo in si začnem iskat kamp. To se izkaže za neuspešno (jih ni v teh koncih), tako da si rezerviram B&B sobo v kraju Posta. Glede na oblake, mi vsaj šotora ne bo treba sušit zjutraj 😁

16/07/2025

Zjutraj sem se moral celo malček pokrit, tako da je bila noč na drugem koncu spektra udobja od prejšnje noči 😁
Dopoldan je bil super, same strade biance in pa še znosna temperatura. Pot je obredla vse lokalne znamenitosti. Mesti Montepmuicano, Pienza sta med najbol obiskanimi. Poleg slednje je tudi lokacija snemanja iz filma gladiator, ki pa so jo zaprli za promet. Sprehajat v polni moto opremi pa se mi ne da, sploh ne pri 30C+. Razgledi so res super, samo sem bil pa povsem vesel ko sem se dvignil nad dolino in se je temperatura malček spustila. Obvozil sem kar nekaj manjših gradičev in enega večjega (Raficofani), ki se ga je videlo iz vseh koncev doline.
Nekaj kasneje sem si privoščil malo pavze, pred spustom v dolino na kuharskih 36C. Današnja sled se zaključi v mestu Orvieto, ki stoji na nečem podobnem mizasti gori. Ker je dovoljeno sem se zapeljal v mesto in uspel narediti nekaj slik, nato pa naprej v iskanju kampa. Našel sem ga malo naprej nad zajezitvijo. Še dobro da ima kamp bazen ker je ohladitsv prišla še kako prav.

Don't panic motorcycle tours

13/08/2025

11/08/2025

10/08/2025

09/08/2025

08/08/2025

07/08/2025

06/08/2025

05/08/2025

19/07/2025

18/07/2025

17/07/2025

16/07/2025

Address

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category